Zavore vlaka so zacvilile in vlak se je ustavil. Z gručo ostalih skavtov, s katerimi so se nevidne niti prijateljstva začele plesti že na vlaku, sva se zapodili z vlaka in polni pričakovanja in strahu, kmalu okusili kaj pomeni biti na taborni šoli. Neki čudni ljudje, ki so se predstavili kot voditelji, so okoli hodili z dvema različnima čevljema, mi pa smo se spraševali ali jim ni morda stopilo v glavo sonce ali pa so morda premalo spali in so vstali z levo nogo?! 

Kmalu smo tudi mi postali čudni in nekateri smo začeli na levo nogo celo šepati, ker je bil tisti tuj udoben ali neudoben čevelj na levi nogi nižji od tistega udobnega na desni nogi. In ko smo docela spoznali dolžino naših nog, naših las in starost rutk smo se odpravili grist cesto. Ta nas je pripeljala vse do Slomškove domačije, kjer smo si najprej ogledali hišo in kratek film, ter poslušali gospoda župnika, ki nam je pripovedoval o Slomšku. Nadaljevali smo z nadvse zanimivo mašo, ki je potekala v dveh delih. Prvi del se je ustavil pri berilu in igrici zaupanja. Z zavezanimi očmi so nas peljali po potkah okoli domačije in nas pripeljali vse do potočka, kjer smo prvič srečali malo dete Mojzesa, ki je v pleteni košari priplaval po potočku in nam pokazal pot naprej. Zopet smo si naložili ruzake na ramo in odšli čez drn in strn do male cerkvice na hribčku, ki se dviga nad Ponikvo in tam nadaljevali z darovanjem našemu Gospodu. 

Tu smo postali eno, sneli naše domače rutke in dobili nove, ki so bile zelene in se skoraj niso prilegale našim vratovom. Z večerom pa smo s pomočjo časovnega stroja postali otroci volkci in s tem vstopili v svet džungle in igranja z Mavglijem. Sladke sanje in pesmica za dobro jutro so nas pospremile v nov dan igranja, kolovratenja in spoznavanja džungle. Pri dobrem Baluju, spretnem Bagiri, modrem Akeli in zviti kači Kaji smo lovili plene, se učili džungelske postave, iskali skrite zaklade, nagajali Bandarlogu in se neizmerno zabavali. Vmes smo seveda postali zopet odrasli in se pogovarjali o skavtstvu kot vzgojni metodi. Razmišljali pa smo tudi o reki življenja, o vsej tej vodi, ki je pretekla preko meandrov, brzic, počasnih potočkov, slapov in mirnih tolmunčkov v našem življenju. Vse to smo delili med seboj in o drug drugem spoznali marsikaj. 

Tretji dan smo zopet bili volkci, ki jim je Bandarlog ugrabil Mavglija. Kot pravo krdelo Sionskih volkov smo se podali na drzen lov in reševanje in to nam je seveda uspelo, ker mi nismo kar tako. Bandarlog se je odkupil z dobrim kosilom, ki smo ga prav z užitkom polizali.Dan je minil hitro in s polno paro. In ker smo bili zadnji večer volčiči, smo lahko noč preživeli v šotorih. Postavili smo si jih na prostranem travniku, pojedli večerjo in se odpravili na skalo posveta, ki se je dvigala nad travnikom visoko med drevjem. Tišino četrtkovega jutra pa je zmotila pesmica in mali volki smo morali vstati. Naš dragi Akela nam je povedal zgodbico o Mavgliju, ki se je vrnil med ljudi, k svoji novi mami. In tako smo se tudi mi odpravili v vas k svojim novim mamam. Za desnim ovinkom sta nas čakala ata Volk in mama Rakša, ki sta nam dala piti mleka in nas s tem postarala za nekaj let. 

Postali smo izvidniki in vodnice. Sestavili smo se v vode, podrli šotore, dobili polovičko zemljevida in veliko dobre volje za na pot. Ker pa v četi ne gre brez izgube, smo se tudi mi izgubili. Ampak ne po svoji krivdi. Namreč zemljevid je bil narisan narobe!!!!! Pot pa je bila vseeno zanimiva, od iskanja gline do obmetavanja z blatom, iskanja pravih na pol podrtih hiš do Markota, ki se je vozil od voda do voda in dajal navodila zraven pa nabijal komad od Kingstonov Dej povej, ki je kasneje postal uradna himna taborne šole. Naš cilj je bil faraonov grad. In malo pod gradom so nam ugrabili vodnike, mi pa smo jih morali rešiti. Odkupiti smo jih morali z novci, ki smo jih poprej naredili iz gline. Ker pa novcev nismo imeli dovolj, smo morali pokazati naše spretnosti streljanja z lokom, ki smo ga naredili sami po poti. Reševalna akcija je seveda uspela in vodniki so bili spet naši. Popoldan pa smo po daljši prehojeni poti gradili splav, s katerim smo potem prečkali reko. Bilo je razburljivo, zabavno in mokro - no ja vsaj za nekatere. Vsej tej vodni zabavi pa je sledila maša in kramljanje o najstnikih in njihovem obnašanju, ter pot do Poljčan, kjer smo zvečer imeli svet čete, ob 4h zjutraj pa krizni štab, kjer smo dvema izvidnikoma določili kazen za njun prekršek. 

Jutro je bilo vsekakor v znamenju zgodnjega bujenja in prehoda v noviciat. Vsekakor je bilo zanimivo, ker smo iz dneva v dan postajali starejši in bolj zreli. Prvič smo se srečali z služenjem in srečevanjem z ljudmi. Odpravili smo se na razne konce Poljčan in tam vsak na svoj način pomagali ljudem. Še predno pa smo odšli smo v roke dobili popotne palice in postavo - Sveto pismo, ki sta nas vodila vso pot. Ko smo se vrnili smo z spoznanji našega služenja napisali listino klana, jo malo kasneje podpisali z svojim prstnim odtisom in jo shranili v svoje srčke. 

Zvečer, ko smo prispeli do neke cerkvice, smo se najprej pogovarjali o vlogi voditeljev in duhovnih asistentov ter osebnih spremljevalcev, potem ko je bila že skoraj trda tema, pa o liku in lastnostih voditelja. Noč je bila zopet prekratka in jutro je že klicalo po vstajanju in novem dnevu. To je bila noč odločitve. Bosi na levo nogo smo se odpravili na vrh hribčka, ki se je dvigal nad cerkvico. Tam smo Bogu in voditeljem povedali naše odločitve, ter dobili nazaj naše popotne palice, ki so nam jih prejšnji večer vzeli. Ta dan pa je ves minil v znamenju SKVO- ja in nas samih kot voditeljev. Pogovarjali smo se o načrtovanju in kupu obveznosti, ki jih moramo kot voditelji razumeti in sprejeti. Seveda pa tudi na dolgo pot do Maribora nismo pozabili. Pot se je vlekla in vsi smo že komaj čakali da pridemo do gradu Betnava in od tam v center Sinaj, kjer smo preživeli zadnji večer našega druženja ob spoznavanju svetovnega skavtstva in praznovanju. Torte so bile odlične - vse pohvale tehničnim!!!! 

No ja pa tudi naš program je bil za umret - od smeha seveda. Praznovanje se je nadaljevalo pozno v noč. Vsekakor pa smo bili vsi polni pričakovanja, da naslednji dan odidemo domov. Jutro je prišlo hitro in vsi smo bili na trnih, ker je bil to naš zadnji dan druženja. Nekateri so skoraj jokali, drugi pa so hodili okoli z grenkimi obrazi. Ampak treba je bilo nadaljevati z delom, no ja ni bilo naporno, ampak delo je pa le bilo. Izmenjali smo si lepe misli in pohvale, pred Mariborsko stolnico so nam voditelji - osebni spremljevalci - vrnili rutke, vase zbasali kosilo, se v solzah poslovili in skorajda zamudili vlak, ki nas je odpeljal domov.
Skozi vso pot nas je spremljala tudi Mojzesova zgodba, ki nam je bogatila trenutke odločitve in nas hrabrila, ko smo skoraj že hoteli odnehati. 

Zgodba je postala del naše poti in naših src. Z njo smo se srečevali kot mali otroci, kot vedoželjni najstniki polni energije, kot skoraj odrasli in kot voditelji. In z njo se bomo srečevali tudi naprej, kajti njen duh je v vsakem od nas pustil neizbrisne sledi. Naš DA Franci pa se je v svojo Mojzesa tako vživel, da ga ne bo moč pozabiti. Kajti redkokdaj srečaš nekoga, ki na svojo pot po kateri hodi v udobnih čevljih, pa čeprav so to samo sandale, daje svoje srce in vso vdanost. Hvala Franci!!!! 

Bilo je NEPOZABNO; VZNEMIRLJIVO in NORO!!! 
                            Vztrajna želvica