1. DAN 27.04.2002
SOBOTA DRŽAVNI PRAZNIK
Dan se je začel čudovito. Po jutranjem nalivu sem bil po neki zanimivi, meni nedoumljivi logiki oproščen plačila voznine na progi Škofja Loka – Ljubljana, za posladek pa še nastop tamburašev iz Ptuja.
V Kopru nas je pričakal vojak Tomaž in kardelo norih turistov, ki so v podhodu namakali noge v lavorjih. Njihova govorica je bila nadvse čudna in meni nedoumljiva. Niso govorili ne slovensko, ne italijansko, ne madžarsko, pa tudi ne swensko. Iz tega sledi edini možni zaključek, prihajali so iz totega Maribora in okolice.
Po temeljitem dve uri trajajočem pranju smo našli zatočišče v župnišču. Za kosilo sem bil čebula, kot dodatek pici s tunino. In ker zadnje čase rutke kar dežujejo, so nam podarili še lično zeleno v znak pripadnosti taborni šoli, za na pot pa še priročni blokec.
Zvečer je sledilo spoznavanje, pričakovanja in seveda Črna Magija v vseh možnih barvnih odtenkih. Pred spanjem smo si privoščili umivanje zob v mesečini s pogledom na Koper. ROMANtikA na kvadrat.
2. DAN 28.04.2002
NEDELJA GOSPODOV DAN
Prebujanje ob 6.00! Halo, a ste čisto nori? Eni imajo pa res preveč energije. Stvar se je v naslednjih dneh občutno popravila, saj te v šotoru lahko zbudi samo levi ali pa desni sosed, za razliko od učilnice z dvaindvajsetimi osebki, ki že na pomlad pripravljajo zimske zaloge kurjave. Jutranja telovadba v stilu volčičev.
Za kosilo smo po načelu kvalitativne multiplikacije (več glav več ve), skuhali pašto z začimbami (rožmarin, timijan, bazilika, mleta rdeča paprika, mleti lovorov list in origano). Od ostalih začimb, ki jih poznam, je manjkal samo še česen v prahu. Naj še kdo reče, da taborna šola ni luksuz.
Tega dne smo doživeli še mašo v naravi in kampiranje ob cesti na črno. Za večerjo riž, začimbe zdaj že tradicionalne, ker pa je opoldne zmanjkalo sirčka, je Aleš nevede odkril odličen nadomestek – praženo žvečilko.
3. DAN 29.04.2002
PONEDELJEK SONČEN DAN
Jutranje bujenje z ubogo trobento, ki zaradi samega obupa nad lastno usodo spušča nadvse zanimive glasove. Tega dne je sledil najvišji vzpon na naši prehojeni poti, vsi smo ga preživeli brez vidnejših posledic. Na vrhu nas je pred cerkvijo pozdravila lokalna posebnost, imenovana Kričeča Mama, vse po programu.
Nato smo dobili zemljevid, nekaj ogljikovih hidratov, malo sadja in se odpravili sreči na proti. Ob šestnajsti uri so si prvi junaki že umivali lase na pokopališču, nato pa smo lahkoverno sledili puščicam in prišli do prijaznih veleposestnikov. Ti so nam z veseljem posodili njihovo travo v teptanje.
Po večerji kviz lepo je biti skavtSKI VODITELJ. Prvič v življenju prejel aplavz za petje. Pisk tišine in spanje. Seveda je sledila še partija taroka.
4.DAN 30.04.2002
TOREK KRESOVANJA DAN (je v originalu 24.06.)
Predvečer praznika. Temu ustrezno je sledilo množično pranje las in uporaba WC-ja v civilizaciji, čakalna doba od pol ure pa vse do ure in pol. Kot pravi volčiči smo se sprehodili skozi džunglo, se nato prelevili v izvidnike in jo z azimutom mahnili preko polja.
Kmalu smo opazili izobešene zastave, kar izkušenemu skavtu pove, da je skoraj na cilju. Na hišah so visele zastave občine Koper, slovenska, italijanska, zastava EU, za hip pa smo lahko uzrli tudi hrvaško. Temu dodamo število prehojenih kilometrov, predviden čas prihoda, pogled na morje in smo v Sečovljah na cilju.
Nekateri so se od samega veselja drli na ves glas. Me prav zanima kaj jih je pičilo, saj so se potem še medicinske sestre v Luciji spraševale ali se je nemara tudi reprezentanca v nabiranju regrata na peščeni podlagi na sto metrov uvrstila na svetovno prvenstvo v Tokiu.
Zvečer kres, dvig zastave in pečenje twista.
5. DAN 01.05.2002
SREDA SV. JOŽEF DELAVEC – RAZREZANI PODPLATI IN KLICANJE JELONOV
Po obvezni jutranji telovadbi me je doletela neizmerna čast. Dvig zastave. Tega dne nas je obiskal tudi MEDO. Prijazna gospodična nam je razložila nekaj nejasnosti na področju mednarodnega sodelovanja.
Popoldne odhod na soline, kjer so se dogajale same zanimive reči. Puščava, plezanje čez most, reševanje Jone, morski krst in seveda obvezno kopanje v pravem lavorju. Morje je tega dne kazalo očitne znake kroničnega obolenja, značilnega za ta čas, saj je imelo samo trinajst stopinj Celzija.
Moji podplati naravnost ljubijo neko specifično, zelo ostro in koži nekoliko neprijetno vrsto školjk, zato sem popoldne obiskal Lucijo, v spremstvu Tomaža in Janeza.
Prve resne posledice preveč smejanja in premalo zaužite tekočine so se pokazale tega usodnega večera, saj je poleg treh skavtov kar šest skavtinj klicalo jelene.
Vsem jelenčkom LEP POZDRAV!
6. DAN 02.05.2002
ČETRTEK TULJENJE V LUNO
Ogled jutranje telovadbe. Veselje, s katerim bi pretekel pet krogov je bilo v tistem trenutku neizmerljivo. Hitro se je bližal zaključek, zato smo s pospešenim tempom pisali Zlate knjižice. Kot nagrado za svojo pridnost smo svoje zelene rutke lahko obdržali. Poleg vsega smo dobili še nekaj pristne sečoveljske soli, domine, značko in priročnik Dvigni peruti.
Potem se je začelo, slovo namreč. Nekje v osončju najbrž obstaja razlaga za vsako pretočeno solzico. Za konec TŠ POTA1, naj bi obstajale vsaj naslednje kategorije: nasmeh od enega do drugega uhlja, bilo je dobro. Ena solzica imeli smo se odlično; zato smo nekateri od samega veselja tulili. Na železniški postaji burek, potem pa hop domov.
Če boste pozorno prebrali članek, pa boste med drugim lahko izvedeli tudi ime moje osebne spremljevalke.
Po svojem spominu in v spomin na čudovito TŠ natisnil na HP tiskalniku Mitja Bertoncelj, Škofja Loka 2