V Kopru nas je pričakal vojak Tomaž in trop norih turistov, ki so v podhodu namakali noge v lavorjih. Niso govorili ne slovensko, ne italijansko, ne madžarsko, pa tudi ne swensko. Iz tega sledi da so prihajali iz totega Maribora.
Za kosilo smo po načelu kvalitativne multiplikacije (več glav več ve), skuhali pašto z začimbami (rožmarin, timijan, bazilika, mleta rdeča paprika, mleti lovorov list in origano). Naj še kdo reče, da taborna šola ni luksuz.
Dobili zemljevid, nekaj ogljikovih hidratov, malo sadja in se odpravili sreči na proti. Popoldne smo lahkoverno sledili puščicam in prišli do prijaznih veleposestnikov. Ti so nam z veseljem posodili njihovo travo v teptanje.
Na hišah so visele zastave občine Koper, slovenska, italijanska, zastava EU, za hip pa smo lahko uzrli tudi hrvaško. Temu dodamo število prehojenih kilometrov, predviden čas prihoda, pogled na morje in smo v Sečovljah na cilju.
Odhod na soline, kjer so se dogajale same zanimive reči. Puščava, plezanje čez most, reševanje Jone, morski krst in seveda obvezno kopanje v pravem lavorju. Prve resne posledice preveč smejanja in premalo zaužite tekočine so se pokazale tega večera, saj je poleg treh skavtov kar šest skavtinj klicalo jelene. Vsem jelenčkom LEP POZDRAV!
Za konec smo dobili nekaj sečoveljske soli, domine, značko, priročnik Dvigni peruti in veliko lepih spominov.
MITJA BERTONCELJ, DOMISELNI SKOVIK, ŠKOFJA LOKA 2