Kot že sam naslov pove, smo hodili po hribčkih okrog Šentjurja in si tako "kupovali" znanje, ki ga bomo lahko sedaj delili kot pomočniki in voditelji v različnih vejah, različnih stegih, na različnih koncih naše lepe domovine.
Pot smo začeli na Ponikvi, kjer smo se spoznali in zasadili novo skupnost, ki je v naslednjih dneh pridno rasla in se razvijala. Da pa bi bila simbolika še pristnejša, nas je tudi zalilo, saj večernemu nalivu ob vračanju v župnišče nihče ni popolnoma ubežal. Nekateri so sicer na vso moč tekli, drugi so se peljali, tretji so vedrili pod strehami. No, nekaj nas je bilo tudi takih, ki smo ugotovili, da zna biti sprehod po dežju prav zabavna stvar, zato smo to pridno izkoristili. Naslednje jutro nas je zunaj pričakalo sonce, skupaj z njim pa tudi naši voditelji, (Akela, Kaja, Bagira, Balu in Čil), ki so nas popeljali skozi džunglo. Naš lov je bil kar dober, saj smo se v vseh igrah odlično izkazali. Ppoldne smo po Mavglijevih sledeh (po eni nogi) odskakljali do Sloma, kjer smo si ogledali rojstno hišp našega bodočega svetnika, škofa Antona Martina Slomška. Tudi ta pot nazaj je bila v znamenju dežja in spet je bila hiša polna mokrih oblačil.
Ker smo se tako dobro izkazali kot volčiči in volkuljice, so se voditelji odločili, da nas sprejmejo v četo. To smo prav dobro ibčutili že z jutranjo telovadbo, ki je tokrat imela nekoliko drugačen ritem. Naše izvidništvo pa je doseglo višek po krajši orientaciji (spet čez hribčke), ob postavljanju tabora. Seveda niso manjkali niti šotori (dobesedno) zavozlan vhod, visok jambor, stranišče, niti taborni ogenj, katerega smo postavile Želve (naš oklep se ni bal niti Nevarnih zajčkov). Lahko se malo pohvalim in povem, da nam ga je kljub vlažnim vejam uspelo prižgati z eno samo malo vžigalico… Ker pa tudi izvidniki enkrat zrastejo (moja višina se sicer ni spremenila…), smo se morali odpraviti na pot. Ja, spet čez hribčke. Tokrat do Šentjurja, kjer smo mimoidočim zastavljali vprašanja v zvezi s poznavanjem Slomška in mnenjem o današnji vzgoji. Ljudje so se v poznavanju rojaka kar dobro izkazali, nam pa je popestrila dopoldne gospa, ki je na vsak način vsakomur od nas hotela odgovoriti na ista vprašanja. Tudi njeni odgovori so bili žal isti. Da živimo dvajset let za Nemčijo, da Slomšek ni nič naredil za naš narod, da je denar, namenjen papeževemu obisku, proč vržen in da bi bilo bolje, če bi ga dali za Prekmurje (a je naš zavedni Prekmurec njeno ponudbo na licu mesta zavrnil). V trdnjavi pod Rifnikom sta nas pričakala kralj in kraljica, ki sta nam hribčke zaupala v oskrbo. In ker je v tistem delu Slovenije precej koruze, se je naše služenje začelo kar pri tem. NA KORUZI, torej. Nekateri so jo nosili, drugi praznili kozolec, tretji smo pa preganjali podgane, ki jih je bilo v izobilju. Nazadnje smo se pa vsi zbrali na kašči in ličkali koruzo, dokler so nam žulji dopuščali. Zraven smo peli in se neizmerno zabavali.
Teden se je neusmiljeno hitro bližal koncu in po ogledu arheološkega najdbišča na Rifniku smo se zopet vrnili v Šentjur. In ker v tretje gre rado, se nam je na naši poti tudi tokrat pridružil dež. Zadnji večer je bil res nepozaben. Po pogovoru z Marjeto Cevc, ki nam je pobliže predstavila svetovni skavtski organizaciji WOSM in WAGGGS, smo se pomerili v kvizu o poznavanju statuta ZSKSS ter raznih pravil, ki veljajo v našem Združenju. Komisija je bila res stroga, mi pa nič manj hitri in iznajdljivi, zato smo ob koncu zbrali kar lepo število točk (po "trij firtale" za vsak odgovor…).
Slavnostni del večera se je začel z lepo mašo, nadaljeval z okusno večerjo in zaključil z zabavnim programom, v katerem smo dekleta fantom (in obratno) poskušale prikazati, kaj nam je na njih všeč in česa pri njihovem obnašanju še vedno ne razumemo. Seveda smo na koncu ugotovili, da smo vsi prav v redu in v ta namen drug drugemu podarili "masažni stroj".
Ker se vse enkrat konča, smo tudi mi prišli do konca naše skupne poti. Do križišča, ki nas je usmerilo v različne konce naše domovine, vsakega na svoj hribček. Sedaj smo jih dolžni obdelovati in povabiti zraven še druge delavce. Prepričana sem, da se bomo ob preverbi (v Martijancih!) že lahko skupaj veselili prvih sadov.
Čarobni repek
P.S. Seveda ne gre brez zahvale vsem, ki so pripomogli, da je naša TŠ POTA 3 tako dobro uspela. Najprej glavnima voditeljema, Ani Remškar in Jožetu Breclu, duhovnemu asistentu Vladotu (ki bo pri našem stegu za določene dosežke še dodatno nominiran), Neži in Gvidotu, ter nenazadnje našemu tehničnemu voditelju Damjanu, ki je poskrbel za naše želodčke. Aja, pa za glasilke tudi. Hvala vsem.
P.P.S. Na naši taborni šoli je bil z nami še nekdo… Žal ne morem povedati več, ker je moje življenje v nevarnosti… Je namreč MORILEC.